prve fotke

Razvila sem prvi foto film. Nazaj se privajam na analogno fotografijo. Kakšen svojevrsten užitek. Kvaliteta fotografije je drugačna. Eksperiment je večji. Kombiniram z digitalnim glede na priložnosti v katerih se nahajam... Opažam kako skozi poglede v različnih okolicah začenjam razmišljati. Kot bi se moje oko spreminjalo v objektiv kamere. V spomin se vtisne veliko več fotografij, kot jih dejansko uspem narediti. V takšnih primerih je potrebna že kamera. Razmišljam o dokumentiranju prostora in časa v katerem se nahajam? D.O.K.U.M.E.N.T.irati. Zakaj? Za koga? Ali to človek počne zaradi sebe lastnega? Zaradi drugih? Zaradi dokazovanja, kaj smo doživeli? Zaradi zbiranja gradiva za svoja stara leta? Čemu? Verjamem, da ima vsakdo svoje osebne razloge zakaj zbira dokumente svojega življenja. Bodisi skozi fotografijo, ali literarne zapise. Pri meni se je npr. začelo s tem, ko sem se preselila od doma. Veliko so mi začele pomeniti fotografije svojih najbližjih, ki jih nenadoma nisem več videla vsak dan. Veliko fotografij, kjer si nisem bila všeč pa sem pometala proč. Kaj torej ujeti skozi objektiv kamere? Všeč mi je bil dotik s knjigo Suzane Sontak, kjer opisuje pomen ujetega zapisa- dobra fotografija mora biti vredna pogleda- mora ujeti nekaj kar nas ustavi v trenutku. Nam morda pokloni trenutek ob katerem si lahko zamislimo. Vem, da film postaja v mnogih pogledih danes pomembnejši medij. Gibljiva slika. Lahko ob enem izkusimo več občutij. Če vemo, da ena sekunda na filmskem traku po evropskih standardih zajema 24 slik, potem je film za oči pravi balzam občutenj... Kaj pomeni fotografija danes? In kaj bo pomenila čez 30 let? Morda bo vedno pomemben dokument posameznika, naroda ali zgodovinskega zapisa. Priznam, da me mika tudi film... Pomirja me misel na to, da si lahko vzamem dva meseca za razmislek o svojem delu. O stvareh, ki me v življenju zanimajo in navdušujejo.

Lepo je svoje misli deliti z nekom in če ima kdorkoli kakšno sorodno misel, bom vesela, če jo podeli z menoj...