Thanks to all people we could take a rest at their place... Thank you all for being kind and
generous... Take care...! And I hope we see you one day soon...
Trenutno na zadnji postaji v Benetkah. Spala sem globoko in imela globoke sanje. Prebavljam očitno neko reč v sebi. Kako rada bi odvila od sebe vse megle! Vse stene in zidove in se odprla in razprla svetu s širokimi rokami. Danes v Benetkah je lepa priložnost za sanje. Želim čutiti svoje bistvo in bitje.
Danes si želim svojega telesnega blagostanja. Vsakodnevne vizije in porazi in napadi... In svobode... Tok misli se spreobrača v maslovje tkanine... Riše cvetje na zavese. Prepeva pomladne ptice in sveže hrustlja o tem in onem. Oh, ta maslena podgana...
Zbudila sem se s križem na srcu.
želela sem odpreti okna vsem metuljem,
da bi vzletela svojim barvam naproti.
Želela izpeti domišljijo sveta
in sem se zataknila v križu svojega srca...
dolgo sem lovila sapo med gibi zvitega telesa
iskala sem nekaj stoletij položaje v katerih se gibljem
nisem prišla daleč
še vedno stojim kot dete na točki
to je dobro, bi rekel šaman modrosti
Biti otrok,
vrniti se v otroka,
položaj... zelenega semaforja
Strehe so rožnato obarvane v svojih časteh
misli doženejo programske sisteme
sledi, sledi skušnjavi,
dokler si živ,
kmalu te bo pokopalo,
pa saj je vseeno,
bodi ovca in ne misli na nič drugega,
kot na videz svežo zeleno travo iz supermarketa...
poletje. In moja postelja diši po zimi.
pomlad in moje rjuhe so obarvane v jesen
pridi, bova skupaj spletla srajco za zimske dni,
da ne bova imela skrbi...
nekega dne
bo moja postelja vendarle ostala topla duša
za mnogo malih bosonogih duš,
ki se bodo stiskale eden ob drugega in se
naslajale materinega mleka...
Moja duša joče in želi...
ta vonj po obliki...
Od kod prihajajo te navade miline,
ta objem, ki je topel,
ogreje tri planete hkrati in se brsti v ozemlje...
Kdo si ti, ki narekuješ misli spozabe,
kdo si ti, ki misliš da veš...
to sem jaz, moj ego, moj svet...
nedotakljiva sva skupaj,
a tako globoko ranljiva,
odpihne me v sapi vetra,...
ob resnici, se svet pokaže v pravi luči...
odpihne vse modrosti stran...
gremo naprej
še ta dan...
Mesto polno skušnjav in zabav... Kam gredo ti ljudje? Kam se odpravljajo... morda na toplejšo stran strasti in sonca...
Prva stvar: Počutim se ujetnico svojih lastnih notranjih dimenzij, ker ne znam jezika, ki ga govorijo ljudje okoli mene. Včeraj sem vsem naokoli priznala, da sem utrujena poslušanja šal, ki jih moji možgani ne dojemajo. Ljubim ta jezik, to je velika sreča za moja ušesa... A po nekem času posedanja z ljudmi s katerimi bi si morda imeli kaj povedati... To me začne čez čas utrujati in moja samozavest začne upadati, postanem zaspana... In kaj vzamem za rešitev?! Kot ponavadi- fotoaparat! Juhu :) In fotkam naokoli, ljudi, portrete, karkoli, le da se zaposlim... In sem ponovno ugotovila da so kraji v katerih se znajdem prvič skoraj vedno dobrodošli za nove fotografske izzive.
