Sweden- NIMIS

Jutranji sprehod. NIMIS. Land Art ob morju. Brez besed.
Check the webside.

http://www.ladonia.net/nimis_arx/index.html

od poletja do zime

Etnohistria 2007
Uploaded by magic-marmelade

Pošiljam vam še en video by Magic Marmelade... To so bile poletne delavnice- Etno Histrija... veselim se srečanja z nekaterimi prijatelji na tej poti...

Premaknil se je čas za eno uro nazaj. Trenutno se na barki stanujoči še zbujajo. Lastnik barke Rolf in njegova punca Anna sta kot hihitavi miški. Radoživa in humorna. On je grafični dizajner, drugače Nemec, ona je Francozinja in se ukvarja z kulturo evropske unije na italijanski ali francoski ambasadi. Na včerajšnji dan me je Rolf zbudil z prošnjo:“Rada! Zdaj je pravi čas, da nam prideš zatrobit!... ker smo spustili zastavo...“ Namreč vsako leto proslavljajo konec mornarske sezone... Debelo sem ga pogledala in sva padla v krohot. Ne da bi pretirano razmišljala, sem se črno oblekla, si nadela rdeč klobuk, uglasila trobento in stopila iz barke... Vsi so že hrabro stali in melodija je jutranje zapela.... Tisto noč sem se še precej zbujala. Prvič me je zbudil Seb, ko je prišel iz fantovščine, druga budnica je bila, ko nisem mogla spati zaradi smrčanja in tretjič, ko me je soseska pričakala z radovednimi ušesi, medtem ko sem še sladko spala... Kdo po takšni noči ne bi naslednjo priložnost padel v sanje. Da ne govorim o tem, kako kolesarski je bil cel dan. Ves čas s fotoaparatom v rokah...

Danes je zunaj čudovito sončen dan. Jogo sem lahko raztegovala zunaj na krovu, v družbi s perilom, ki se suši... In za nagrado, se je čas premaknil nazaj... Včeraj smo šli vsi skupaj v kino gledat francosko- ameriški film... Pot nas je zanesla še do Christianije... Na današnji dan planiram pot, ki se začne v prihajajočem tednu... Če kdorkoli od vas pozna koga v Berlinu, Amsterdamu, Haagu, Roterdamu, Bruslju,... naj se javi... :) morda za kakšen kontakt, kjer bi lahko prespala... HVALA! Želim Vam lep dan! Baje, da v Slo malo dežuje?... objemi in pozdravi...

petek za biti notri

Danes je prvi sivi dan. Ni sonca na nebu. Nič zato. Danes je dan za galerije in muzeje. Priznam, da si moram sama izboriti kaj me zanima in kaj si želim videti in doživeti. Ugotavljam, da imava s Sebom glede tega zelo različen način zanimanja. Zato sem prevzela stvar v svoje roke. Moje srce je lačno kvalitete. Veliko je slabe robe na trgu in robe, ki želi biti všečna. Želim najti nekaj, kar prihaja iz realnosti, a se skozi izkušnjo povzdigne in vibrira in nastane dobra kvaliteta v svojem izrazu, bodisi skozi sliko, kip, glasbo, gledališče. Še posebno me zanimajo dobre slike in dobra glasba... Skozi svoja radovedna vprašanja sem izvedela, da obstaja tukaj šola za poezijo. Da lahko poezijo dejansko študiraš. Vedela sem, da to obstaja v ZDA, nisem vedela da tudi v Skandinaviji. Šola se imenuje Kuba in imajo občasno nastope, vendar kolikor vem ostajajo pri klasičnem branju. Dan za novi notranji premislek... aja! pa posiljam tople pozdrave in objeme***

ptica spuščena je na oder zletela

Tjilipop
Uploaded by magic-marmelade

V sredo sva igrala v Tjili Pop lokalu. Prostor deluje na ta način, da se nekaj ur prej najaviš in imaš lahko svojih dvajset minut, ki jih skozi glasbo pokloniš občinstvu. Prišla sva na vrsto z repertuarčkom poezije v slovenščini. Sprva je sledilo vprašanje ali poznajo Slovenijo... Seveda niso imeli pojma, pa sem jim malo pojasnila situacijo... Nato so poslušali z odprtimi očmi, čeprav niso razumeli besed. Bili so prisotni in poskušalo mi je obdržati koncentracijo. Zanimiva izkušnja. Bilo je vsekakor igrivo za njihova ušesa, saj slovenščina skozi njihov posluh zveni eksotično in lahkotno- njihov jezik je nadvse zahteven za izgovorjavo, saj vlečejo vokale globoko iz svojega grla... in postaja del mojega humorja... hihi... Večer se je zaključil v družbi francozov, ki živijo na Danskem... netipično tipično...

mesto Kalundorg

Minil je teden dni odkar sem prispela na Dansko. Tukaj živim mešanico življenja, ki sem ga prinesla seboj in tukajšnje realnosti. V sebi nosim svet, ki me spremlja kamorkoli grem. Stvari, ki te zanimajo lahko iščem vsepovsod. Odkrivam misel o Sloveniji, kot zelo bogati deželi. Ljubim Ljubljano in možnosti, ki mi jih ponuja. Včasih je potrebno iti daleč, da to spoznaš...

Tri noči sem preživela v mestu Kalundborg, to je SZ od glavnega mesta. Na poti te spremljajo oblaki, ki se iz minute v minuto spreminjajo... Vreme je bilo naravnost čudovito- za kratke rokave na soncu. Spoznala sem starejši par, ki živita skupaj na podeželju. Ona je keramičarka in lutkarica, njen mož je violinist in skladatelj. Izjemno dinamična, polna življenja, skrajno netipična Danca, po naravi velikosrčna in radodarna. Joan in Hans sta se s svojim pogledom na kreativno življenje umaknila iz mesta in si našla mir pod soncem, kjer ju loči le nekaj kilometrov od morja. Moje srce si je v Kalundborgu poskušalo odpočiti od nemirnih zvokov mesta... Srce se krpa in se včasih zabubam v svoja intimna razmišljanja o preteklosti in prihodnosti...kmalu mi preostane le tisto kar imam. Si zamislim nad tem, kaj je tisto kar imam? Kaj je tisto kar lahko ustvarim, dam od sebe? Kaj je tisto, kar si želim ustvarjati v bodoče... in predvsem kaj je tisto na čemer delam v svojem vsakodnevnem življenju...

prve fotke

Razvila sem prvi foto film. Nazaj se privajam na analogno fotografijo. Kakšen svojevrsten užitek. Kvaliteta fotografije je drugačna. Eksperiment je večji. Kombiniram z digitalnim glede na priložnosti v katerih se nahajam... Opažam kako skozi poglede v različnih okolicah začenjam razmišljati. Kot bi se moje oko spreminjalo v objektiv kamere. V spomin se vtisne veliko več fotografij, kot jih dejansko uspem narediti. V takšnih primerih je potrebna že kamera. Razmišljam o dokumentiranju prostora in časa v katerem se nahajam? D.O.K.U.M.E.N.T.irati. Zakaj? Za koga? Ali to človek počne zaradi sebe lastnega? Zaradi drugih? Zaradi dokazovanja, kaj smo doživeli? Zaradi zbiranja gradiva za svoja stara leta? Čemu? Verjamem, da ima vsakdo svoje osebne razloge zakaj zbira dokumente svojega življenja. Bodisi skozi fotografijo, ali literarne zapise. Pri meni se je npr. začelo s tem, ko sem se preselila od doma. Veliko so mi začele pomeniti fotografije svojih najbližjih, ki jih nenadoma nisem več videla vsak dan. Veliko fotografij, kjer si nisem bila všeč pa sem pometala proč. Kaj torej ujeti skozi objektiv kamere? Všeč mi je bil dotik s knjigo Suzane Sontak, kjer opisuje pomen ujetega zapisa- dobra fotografija mora biti vredna pogleda- mora ujeti nekaj kar nas ustavi v trenutku. Nam morda pokloni trenutek ob katerem si lahko zamislimo. Vem, da film postaja v mnogih pogledih danes pomembnejši medij. Gibljiva slika. Lahko ob enem izkusimo več občutij. Če vemo, da ena sekunda na filmskem traku po evropskih standardih zajema 24 slik, potem je film za oči pravi balzam občutenj... Kaj pomeni fotografija danes? In kaj bo pomenila čez 30 let? Morda bo vedno pomemben dokument posameznika, naroda ali zgodovinskega zapisa. Priznam, da me mika tudi film... Pomirja me misel na to, da si lahko vzamem dva meseca za razmislek o svojem delu. O stvareh, ki me v življenju zanimajo in navdušujejo.

Lepo je svoje misli deliti z nekom in če ima kdorkoli kakšno sorodno misel, bom vesela, če jo podeli z menoj...

Copenhagen

Klimatizacija. Tretja noč v Copenhagnu. Na letališču me je pričakal Sebastien. Živim na ladji modre barve, tako imenovani Blue Boat. Modra mala velikanka. Ulica je industrijske narave. Vse naokoli gradijo presneto fancy zgradbe. Morje polno meduz in oster, čist zrak. In hladen! Ja, ja! Vožnja s kolesom tu naokoli je vetrovna v laseh. Na ladji je veliko klobukov in pokrival... Našla sem nekaj primernega za mraz v laseh- skodrano črno-rdečo lasuljo. Dan je potekal s foto točkami. Večer se je zaključil z jabolčnim štrudljem, poezijo, mandolino in trobento... Naslednjo sredo imava s Sebom mali nastop v Chily klubu.

Prvi dan sem se znašla na koncertu Manu Chiao. Prišli so igrat v podporo alternativni kulturi, za katero že skoraj celo leto potekajo eno-tedenski protesti (podobni problemi kot na Metelkovi)... Vidiš veliko punka... Dvanajstletna dekleta nosijo pirsinge in so živo rdeče pobarvane... Fantje nosijo ozke oprijete hlače,... Ljudje so višji, vitki, presneto so urejeni, pedantni in svojstveni... in vse skupaj diši po neverjetni organiziranosti... Vizualno vse stremi k popolnosti... A znotraj so ljudje ujeti v kaos... Pogledaš globlje in začutiš nerazumevanje do kulture alkohola... A gotovo je še kaj nad tem... Spraševali so me ali v naši deželi izdelujemo vino... Tukaj enostavno ni rodovitne zemlje za pridelovanje dobrega sadja in zelenjave. Večinoma se uvaža. Pogoji so težki, a zato toliko dražji. Vrednote se smatrajo drugače. Sicer pa sem tu premalo časa, da bi vse to globoko občutila na svoji koži. Sem le radovedne narave in hitro zaslutim socialne problematike, s katerimi se človek sreča na vseh koncih sveta. In skozi razumevanje družbe v kateri se nahajam prihaja do inspiracije za fotografijo. Dualizem časa in prostora.

Včeraj mi je Sebastien razkazal enega izmed največjih skvotov- Christania. Bila sem prijetno presenečena! Zavzemajo ogromno površine prostora- za kakšnih 10 prostorov metelkove. Zelo dobro so organizirani. Ljudje tam ustvarjajo, prodajajo svoje izdelke. Mesto je deležno obiska vseh vrst ljudi. Od otrok, najstnikov in starejših... Našla sem super vege restavracijo, galerije, kino dvorano, grafite, skate park, tržnice... koncertne hale... nisem niti uspela vsega videti... morje poleg z labodi... Imajo svojo šolo za otroke, ki se tam rodijo... zelo alternativno! Zelo kreativno. Človek bi si kar želel tam živeti in ustvarjati... krog pa je zelo zahteven... selekcije... profesionalizem... po svoje je že prav tako, kajti za obstanek morajo zelo držati skupaj. Tukaj so državne oblasti zelo skregane z socialnim življenjem. Potem ti postane jasno zakaj toliko protestnikov in punka.

Današnji dan ni bil sončen kot prejšnja dva. Večer bo začinjen z jazzy koncertom... in kakšnim fotogeničnim trenutkom...

spusti ptico

Potovanje se je začelo. Prvi dan. Na letališču. Čakam na naslednje letalo, ki pelje ob 7:10 zjutraj do Copenhagna. Ravnokar sem želela na internet, a kaj ko nisem logirana... Odstopila sem nekemu gospodiču svoje mesto. Ta striček nosi velika črna očala. Hitro in glasno govori. Ob tem mrazu zunaj nosi le odprte sandale in rahlo sumljivega ga dela njegov detektivski plašč svetlo bež barve. Ravnokar se ukvarja s svojo računalniško prtljago. Je hiperaktivne narave. Gotovo ga čakajo kakšni pomembni opravki, ali pa svoje življenje jemlje zelo resno. Ravnokar je slekel svoj plašč in presenetil z modro srajco okli katere ima zavezano oranžno kravato. Začel je tipkati in se poglabljati v svoj ekran od katerega je oddaljen 30cm. Vsakemu mimoidočemu zastane dih ob njegovem hitrem udarjanju po tipkovnici... Gotovo je kakšen genij... Ura je odbila 22:30 in imam še presneto veliko časa do naslednjega leta. Spanje na letališču ni ravno luksuz, je le del poti. Vem, da bi trenutno lahko pisala o čemerkoli... a tudi to je del poti... pustimo se presenetiti kaj čaka jutri...