picture from Berlin...
Thanks to all people we could take a rest at their place... Thank you all for being kind and
generous... Take care...! And I hope we see you one day soon...
Thanks to all people we could take a rest at their place... Thank you all for being kind and
generous... Take care...! And I hope we see you one day soon...
Trenutno na zadnji postaji v Benetkah. Spala sem globoko in imela globoke sanje. Prebavljam očitno neko reč v sebi. Kako rada bi odvila od sebe vse megle! Vse stene in zidove in se odprla in razprla svetu s širokimi rokami. Danes v Benetkah je lepa priložnost za sanje. Želim čutiti svoje bistvo in bitje.
Danes si želim svojega telesnega blagostanja. Vsakodnevne vizije in porazi in napadi... In svobode... Tok misli se spreobrača v maslovje tkanine... Riše cvetje na zavese. Prepeva pomladne ptice in sveže hrustlja o tem in onem. Oh, ta maslena podgana...
Zbudila sem se s križem na srcu.
želela sem odpreti okna vsem metuljem,
da bi vzletela svojim barvam naproti.
Želela izpeti domišljijo sveta
in sem se zataknila v križu svojega srca...
dolgo sem lovila sapo med gibi zvitega telesa
iskala sem nekaj stoletij položaje v katerih se gibljem
nisem prišla daleč
še vedno stojim kot dete na točki
to je dobro, bi rekel šaman modrosti
Biti otrok,
vrniti se v otroka,
položaj... zelenega semaforja
Strehe so rožnato obarvane v svojih časteh
misli doženejo programske sisteme
sledi, sledi skušnjavi,
dokler si živ,
kmalu te bo pokopalo,
pa saj je vseeno,
bodi ovca in ne misli na nič drugega,
kot na videz svežo zeleno travo iz supermarketa...
poletje. In moja postelja diši po zimi.
pomlad in moje rjuhe so obarvane v jesen
pridi, bova skupaj spletla srajco za zimske dni,
da ne bova imela skrbi...
nekega dne
bo moja postelja vendarle ostala topla duša
za mnogo malih bosonogih duš,
ki se bodo stiskale eden ob drugega in se
naslajale materinega mleka...
Moja duša joče in želi...
ta vonj po obliki...
Od kod prihajajo te navade miline,
ta objem, ki je topel,
ogreje tri planete hkrati in se brsti v ozemlje...
Kdo si ti, ki narekuješ misli spozabe,
kdo si ti, ki misliš da veš...
to sem jaz, moj ego, moj svet...
nedotakljiva sva skupaj,
a tako globoko ranljiva,
odpihne me v sapi vetra,...
ob resnici, se svet pokaže v pravi luči...
odpihne vse modrosti stran...
gremo naprej
še ta dan...
Mesto polno skušnjav in zabav... Kam gredo ti ljudje? Kam se odpravljajo... morda na toplejšo stran strasti in sonca...
Prva stvar: Počutim se ujetnico svojih lastnih notranjih dimenzij, ker ne znam jezika, ki ga govorijo ljudje okoli mene. Včeraj sem vsem naokoli priznala, da sem utrujena poslušanja šal, ki jih moji možgani ne dojemajo. Ljubim ta jezik, to je velika sreča za moja ušesa... A po nekem času posedanja z ljudmi s katerimi bi si morda imeli kaj povedati... To me začne čez čas utrujati in moja samozavest začne upadati, postanem zaspana... In kaj vzamem za rešitev?! Kot ponavadi- fotoaparat! Juhu :) In fotkam naokoli, ljudi, portrete, karkoli, le da se zaposlim... In sem ponovno ugotovila da so kraji v katerih se znajdem prvič skoraj vedno dobrodošli za nove fotografske izzive.
We slept two days at friends of Seb. Two nice girls are living and working together as a couple. They are fighting with French government for rights of people who have interests for the same gender. Their work with video is very provoctive and intellectual as well. With the group of freinds they are experimenting alot with sound, movment and video... for example how is visual picture moving collaborating with body moving and sounds... very crazy and interesting, I tell you... I hope to get some ling of videos they are making... Nice people...
At the evening we met some friends... Having pizza evening with cats they live with :) So Lisha gave a contact for our further trip to Brussels.
http://www.hmd.nl/
It is very colourful city.
Suho listje
drevesa tanka
daleč kliče
ostanek časa.
Ni odmeva
ni praznina
je toplo sonce
prilepljeno na srce.
Voda se odbija
v pozdrav.
Čemu ptica prepeva
nočnim zvezdam
onkraj peres...
Danes je ponedeljek. Odločila sva se, da ostaneva še danes tu in jutri potujeva v Amsterdam. Zapadel je prvi sneg. Mraz in krajše noči. Pa kaj bi pisala o vremenu. Novica je, da je Sebastien kupil novo mandolino. Proslavila sva z novo pesmijo,... ko bo življenje vzcvetelo...
Stanovanje v katerem živiva je svetlo, obnovljeno, toplo, belo in vse odmeva v njem. Akustika za 4 mikrofone...
Glede fotografije- razvila sem 7 filmov... in ugotovila, da moram bolj delat na sami tehniki in iskanju prave svetlobe... Velika razlika je postala tehnika med analognim in digitalnim. Narediš posnetek in ga ne vidiš takoj... Izziv...
Napisala bi kaj več, a sem omejena z internetom..
pozdrav...
Lep pozdrav! Trenutno na Švedskem. Včeraj sva prenočila pri prijateljici Emmi. Obisk na veliki farmi. Njena mama je po ločitvi sama kupila farmo, kjer skrbi za več kot 60 krav. Proizvod njihovega mleka pije velik del Švedske. Prispela sva v poznih urah. Že sama dobrodošlica v hišo je zadišala po domačem mleku. V razkazovanju hiše naletiš na veliko slik, kipov, dva klavirja, violine, harmonike... Isti večer sta se iz drugega dela mesta privozili še dve prijateljici (iz EtnoHistrije)... drugi dan smo jamali... violina, dve mandolini, klavir in trobenta. Zapela sva nekaj najinih aranžmajev in odločila sem se, da bom poezijo ohranjala v slovenščini. Poslušne so v domačem jeziku. Slovenščina že tako ali tako počasi na obroke izumira. Izkušnja na tej veliki kmetiji mi je dala možnost, da sem bila tisti večer osebna fotografinja med njihovim delom... Sprva je bilo treba prebiti led. To delo vsi po svoje jemljejo intimno, a nazadnje so me ustavljali in mi kazali njihove najljubše krave (ki jih mimogrede poimenujejo po številkah, ki jim visijo na prebodenih ušesih). Fotke sem jim še isti dan izročila, to je bila moja zahvala za prenočišče... MUUUUU...