Kakor ponavadi se usedem za računalnik, začnem pisati, da se muhe usedline odpravijo proč, da dobijo krila in vzletijo soncu naproti. Danes ni ravno sončnega dne, je pa zato veliko oblakov in ptic, katerih zvok se meša z orkestrom avtomobilskih pogonov. Spati tukaj pomeni zajemati ropot koles, ki pridrvijo s svojo ulično hitrostjo, da bi se v najkrajšem času približali svojemu delovnemu mestu. Na vsake toliko pripelje vlak, da popestri zvok prometnega divjada. Ni tako grozno kot se sliši. Še vedno je v sobi ogrevalna naprava- radiator, ki spušča vodne pozdrave, da se sredi noči zbudiš z žejo ali željo po odvajanju vode,... Saj veste asosiacija kapljanja...
Danes je sreda. Kot prejšnji teden ob istem času... Čas. Ne bom zdaj filozofirala o tej neskončni dimenziji, lahko le potiho dodam, da sem na poti odvezala čas, ki je precej stekel dalje. Sprva sem se učila kako ga uloviti v svoje dlani, da ne bi prehitro pobegnil. Nato sem prišla do ugotovitve, da je čas vedno tukaj med nami in da ne bo nikamor ušel. Vedno je prisoten, odvisno je le od nas koliko se mu posvetimo... Zadnja teza pa je, da bo čas tukaj tudi čez 1000 let, odvisno je le kako se mu bosta civilizacija ali necivilizacija prilagodila. Vsaj enkrat na dan se sprijaznim, da pač ne morem videti vsega ob istem času. Zato lahko razpolagam po mili volji v svoji življenjski dobi kdaj se mi bo zahotelo videti čudesa sveta,... da si bom lahko vzela še več časa in nadaljevala pot... Kakorkoli, da me ne boste imeli za plehko pločevinko, ki išče le zunaj sebe... Res sem prišla do zaključka, da kjerkoli sem, so pomembne moje notranje oči. Bistvo je očem nevidno... Sončno ali oblačno, lep dan želim...
