MILANO

Zbudila sem se s križem na srcu.

želela sem odpreti okna vsem metuljem,

da bi vzletela svojim barvam naproti.

Želela izpeti domišljijo sveta

in sem se zataknila v križu svojega srca...

dolgo sem lovila sapo med gibi zvitega telesa

iskala sem nekaj stoletij položaje v katerih se gibljem

nisem prišla daleč

še vedno stojim kot dete na točki

to je dobro, bi rekel šaman modrosti

Biti otrok,

vrniti se v otroka,

položaj... zelenega semaforja

Strehe so rožnato obarvane v svojih časteh

misli doženejo programske sisteme

sledi, sledi skušnjavi,

dokler si živ,

kmalu te bo pokopalo,

pa saj je vseeno,

bodi ovca in ne misli na nič drugega,

kot na videz svežo zeleno travo iz supermarketa...

poletje. In moja postelja diši po zimi.

pomlad in moje rjuhe so obarvane v jesen

pridi, bova skupaj spletla srajco za zimske dni,

da ne bova imela skrbi...

nekega dne

bo moja postelja vendarle ostala topla duša

za mnogo malih bosonogih duš,

ki se bodo stiskale eden ob drugega in se

naslajale materinega mleka...

Moja duša joče in želi...

ta vonj po obliki...

Od kod prihajajo te navade miline,

ta objem, ki je topel,

ogreje tri planete hkrati in se brsti v ozemlje...

Kdo si ti, ki narekuješ misli spozabe,

kdo si ti, ki misliš da veš...

to sem jaz, moj ego, moj svet...

nedotakljiva sva skupaj,

a tako globoko ranljiva,

odpihne me v sapi vetra,...

ob resnici, se svet pokaže v pravi luči...

odpihne vse modrosti stran...

gremo naprej

še ta dan...

Rada