Mesto polno skušnjav in zabav... Kam gredo ti ljudje? Kam se odpravljajo... morda na toplejšo stran strasti in sonca...
Prva stvar: Počutim se ujetnico svojih lastnih notranjih dimenzij, ker ne znam jezika, ki ga govorijo ljudje okoli mene. Včeraj sem vsem naokoli priznala, da sem utrujena poslušanja šal, ki jih moji možgani ne dojemajo. Ljubim ta jezik, to je velika sreča za moja ušesa... A po nekem času posedanja z ljudmi s katerimi bi si morda imeli kaj povedati... To me začne čez čas utrujati in moja samozavest začne upadati, postanem zaspana... In kaj vzamem za rešitev?! Kot ponavadi- fotoaparat! Juhu :) In fotkam naokoli, ljudi, portrete, karkoli, le da se zaposlim... In sem ponovno ugotovila da so kraji v katerih se znajdem prvič skoraj vedno dobrodošli za nove fotografske izzive.
Ni komentarjev:
Objavite komentar