Vabljeni na ogled...
DUALNOST ČASA IN PROSTORA
(kratek povzetek iz diplomskega dela, Rada Kikelj)
Medij fotografije mi omogoča dokaj dosleden prikaz dojemanja sveta, ki sem ga sprva začela opisovati skozi izpoved poezije in nato skozi izraz fotografskih posnetkov. Izkušnja o prikazovanju sveta je začela združevati dve dimenziji. Časa in prostora. Med samim procesom sem poskušala odkrivati vizualne in miselne kontraste. Skozi ta način sem v objektiv kamere ujemala delce sveta in njihovo stvarnost. Merila interpretacije videnja si skozi izkušnje postavljam sama.
V ponovnem odkrivanju tistih posnetkov, ki so bili za moj okus vredni pogleda, sem ustvarjala dodaten način razmišljanja in gradila opus tematike. Med dvomesečnim potovanjem je postajalo vse bolj pomembno združevanje dogodkov, ki so se vtisnili v spomin in govorili o stanju duha, ki so bila očesu dana v samem trenutku navdiha.
Vsi trenutki so enako pomembni. Spreminja se le njihova intenziteta doživljanja. Dogodki v času in prostoru govorijo njunem prepletu dveh zgodb, dveh kontrastov, tako kot se dogaja v odnosu dveh, ki sta si različna. Zanima me prikazati predvsem tisto fotografijo na kateri v prvem pogledu ni razvidno, da je dvojna ekspozicija. V postopku analize to imenujem ključ presenečenja. V fotografijah so razvidni likovni ali miselni kontrasti, ki se zaradi svojega nasprotja v določenih stičiščih ujameta in se s tem usklajujeta. Lahko bi rekli, da se nasprotja privlačijo, saj se dopolnjujejo. Človek vidi tisto, kar si želi videti, oziroma tisto kar je zmožen in pripravljen videti v času svoje zrelosti.
Opazovalka s fotoaparatom v rokah stremim z urbano občutljivostjo v svet in spoznavam, da je narava enako eksotična kot mesto. Ta misel me je spontano privedla do kreacije odkrivanja kontrastov med mestom in naravo. Dva različna stanja sem začela skupaj združevati na en sam format in skozi ta proces iskati likovne rešitve, kako povedati bistvo notranjega videnja sveta.
Gre za povezovanje dveh stvarnosti. Prikazati skupno zgodbo dveh situacij. V tehniki dvojne ekspozicije vidim možnosti treh naključij. Prvo naključje je prvi narejen posnetek. S tem se vtisne ideja, zamrznem je prvi čas. Drugo naključje je drugi posnetek, ki se vtisne na prvega. Vsakokrat je bila dokaj zavestna odločitev, zakaj sem izbrala določen drugi čas in prostor, ki sem ga dodala na prvo sliko. Vsakokrat sem seveda morala upoštevati kar mi je dano okolje v preostanku časa na poti dopuščalo. Tretje naključje sta obe sliki skupaj. Pri pogledu na tovrstno fotografijo dojemam videno kot brezčasno. Ni pomemben le en natisnjen trenutek, temveč obe situaciji, ki sta zdaj prepleteni v skupno pričevanje. V tem vidim dualnost časa in prostora. Ob izbiri svetov, ki jih slikam se osredotočim na tiste, s katerimi se zaradi osebnih stališč lahko poistovetim. Mnogokrat so to sanjske podobe in predstave, ki so težko zaznane v ''realnem'' življenju.
Odločitev za analogno fotografijo je bila zavestna, saj mi ponuja večjo možnost naključij, kot digitalna tehnika. Vsako naključje mi hkrati predstavlja ujeti pravi čas. V tem primeru se lahko naključje poistoveti z neslučajnostjo. Verjamem v pravi trenutek na pravem mestu.
